Stanovanje, ki je izven običajnega konteksta

Moderno stanovanje, ki ga je leta 2013 zasnoval arhitekturni biro UdA, se nahaja na trgu Piazza San Carlo v piemontski prestolnici Torino (Italija). Kaj imajo skupnega značilni italijanski trgi s filmskih platen, Fruttero-Lucentinijeve kriminalke in stanovanje arhitektov A. Marcanteja in A. Teste (UdA ARCHITECTS) s pogledom na trg Piazza San Carlo skozi polkrožno okno stavbe na ulici Via Roma sredi Torina? Množico namigov, ki se prepletajo kot v detektivki. To je stanovanje, ki je zaradi metafizičnega pogleda na oblikovanje bivalnega okolja izven običajnega konteksta.

Množica namigov, ki se prepletajo kot v detektivki: meša se visoko in posvetno, dramatično in groteskno, površno in kompleksno, moteče in pomirjujoče.

Zaradi fizioloških lastnosti ljudje ne moremo hkrati opazovati dogajanja pred in za nami. Meje našega vidnega polja so nekaj, kar si delimo z vsemi živimi bitji, a od vseh se tega zavedamo le ljudje. Morda je to razlog, ki pojasni naš nemir, dvome in večno spraševanje o obstoju in bistvu vidnega.

Če stvari nekoliko posplošimo, se za celotnim človekovim razmišljanjem o stvarni naravi sveta skriva to, da nam manjka tretje oko zadaj, ki bi nam omogočalo istočasno opazovanje vsega naokrog. Od tod morda izvira naše nekoliko moteno gledanje in popačeno zaznavanje prostora okrog nas.

Vse to izziva razmislek, a če si ogledamo, na kakšen način je film razvil alternativni način gledanja (kar zajema hkratno videnje zločina skozi oči morilca, torej z gledišča nekoga med nami, in dejanskim dogajanjem, čudežno sočasno videnje več različnih resničnosti hkrati), potem ta težava zapusti območje intelektualne provokacije in postane del našega vsakdanjega življenja v resničnem svetu in prostorih, ki jih je zgradil človek.

Stanovanje v nadstropju stavbe s pogledom na trg Piazza San Carlo simbolizira mesto Torino, kot so si ga zamislili savojski grofje in še posebej Marija Kristina Francoska, ki je kot Madam Reale vladala v prvi polovici 17. stoletja. Stanovanje je sodobno gledališče, ki po eni strani s svojimi prostori in z opremo zastopa prvine meščanskega domovanja torinskega srednjega sloja in sledi tako pomirjujoči gradbeni natančnosti kot tudi drugim razmislekom.

Prenova tega nekoliko metafizičnega bivalnega okolja temelji na tunelski razporeditvi prostorov od vhoda na zadnji strani do risalnice s pogledom na trg ter okna, ki se s svojo obliko polkrožnega gigantskega očesa odpirajo na sam trg in določajo značilnosti pročelja stavbe. Arhitekti so uredili bivalna območja, v katere je  bolj ali manj mogoče gledati od zunaj.

Metafizika v slogu De Chirica, če uporabimo kar njegovo definicijo pravi, da je “metafizika tista nova resničnost, ki je skrita v vseh predmetih in jo najdemo le, če lahko gledamo in si zamišljamo stvari izven običajnega konteksta, le-ta pa se nanaša tudi na pohištvo in opremo. Večkrat se nam zgodil, da nas preseneti nenavadna pojava postelj, omar, ogledal, kavčev in miz, kadar nanje naletimo zunaj na cesti, torej v okolju, kjer jih ne bi pričakovali. Vsi ti kosi pohištva delujejo v drugačni luči in sestavljajo čuden občutek samote in med njimi se razvije globoka intimnost”.

Dom postane prostor, zasnovan na zelo podrobno definiranih pravilih, kot v romanu, v katerem so prostori do te mere natančno opisani, da so bolj resnični kot prostori v realnem svetu (v sodelovanju z bralčevo lastno zavestjo) in bolj kot mitski in simbolični prostori, ki jih je zasnoval človek. Medtem ko zaznana resničnost dopušča različne interpretacije vsakega od nas, pa smo vsi enako prisiljeni verjeti v nespremenljivost in dejanskost literarnih opisov, sicer sama zgodba ne bi bila mogoča. To se prav tako nanaša na stanovanje, o katerem govorimo.

Vsi potrebni elementi so tu, oblika in velikost površin, pohištvo, drobni predmeti in oprema v različnih prostorih nam pripovedujejo nekaj, kar presega fizično pojavo in dejansko prodirajo v skrite kotičke vsakdanjega življenja.

Kosi pohištva, oblikovani kot ločene enote, naseljujejo vmesno krajino med notranjostjo in zunanjim svetom. Ne presenečajo nas, ker bi delovali nenavadno ali temačno, temveč ker nam hkrati vzbudijo vtis domačnosti in skrivnostnosti. Mešanica deja vu in nikoli prej videnega, znanega in neznanega se nam predstavi v občutljivem ravnotežju med tem, kar nam je o prostoru že znanega ali pričakovanega, in tistim čudnim občutkom izgubljenosti, s katerim se soočimo vedno, ko odkrijemo nekaj novega.

Foto: www.homeadore.com