Navdih, dekoracija doma
Bivanje na jugu (2. del)
Zgledi vlečejo. Drugi del počitniške kolumne.
8/12/2013, 6:08 AMBivanje na jugu
Vas zanima nadaljevanje zgodbe o cedilu?
Mož je sklenil, da poskusi srečo v trgovini – edini v naselju. Na veliko začudenje je prodajalka res prinesla iz skladišča veliko cedilo, zraven pa malce začudeno vprašala: “A šta če vam? Za kamenčiče?” Moža sta namreč spremljala dva otroka, ki sta nosila v rokah kanglice in lopatke. In mož privleče na dan štorijo o makaronih in premajhnem cedilu. “O, izvinite molim,” se je hitro zasekirala prodajalka.
Običajno je tako, da hitro opazim poglede – povsem odkrite in tudi malce sramežljive. Moj mož je bolj neobčutljiv. Tokrat pa se je zgodilo, da ko sva prenesla na prod tricikel, zaparkirala voziček, odložila veliko torbo in vse pripomočke ter ukrotila mulčke, mi je v smehu dejal, da smo bili glavna atrakcija tega dela plaže. No, če je pa še on opazil, potem pa … Ljudem na plaži smo malce popestrili dogajanje, sprašujem pa se, kaj jim je bilo bolj zanimivo. Kup ‘krame’, starejši fant z masko na glavi in cevko v ustih in njegovo dretje in navdušenje, da kako je fantastična voda, mlajši fant v roza krokicah in roza kopalkah na roza triciklu in z roza kanglico v rokah, očka s havajskim klobukom in roza potovalko, mala princeska s čopki ali kar postavna mama v rumeni obleki in z oversize sončnimi očali, najina starost in število otrok, belina, otroški kraval ... Kdo bi vedel? Manj ko razmišljam, bolje je.
Preden smo odšli na morje, sem v reviji Grazia prebrala zanimivo kolumno Alenke Mirt o partnerskih odnosih ter starših z majhnimi otroki na morju, ki so bolj kot ne servis za otroke, nase in svoje potrebe pa pozabijo. Mož se je na plaži malo stisnil k meni, mi zašepetal nekaj besed na uho ... No, le nekaj sekund je minilo in že smo se ‘mečkali’ v četvero in se na veliko lupčkali. In spet smo bili v središču pozornosti.
Opazili smo, da zjutraj prihajamo na prazno plažo, odhajamo, ko se začne polniti, popoldne pa ponovno pridemo, ko se začne prazniti. Naporno pot prehodimo kar štirikrat in otroci odlično spijo – v času sieste in zvečer, čeprav se mi zdi, da siesto bolj potrebujeta izmučena starša.
Kaj pa otroci? Po otroško ga biksajo.
Najstarejši mulc nam na plaži večino časa kaže samo rit iz vode, saj je odkril podvodni svet. Pravi, da bi lahko majhno cedilce uporabil za lovljenje rib, vendar do sedaj na žalost še ni odkril dovolj mesnate ribe, ki bi nasitila številčno družino.
Srednji sine bi lahko zakuhal kakšen mednarodni škandal, saj po cesti ob plaži veselo kriči za motorji in avtomobili: “Mona!” To ne pomeni, da so vozniki mone, ampak, da so motorji in avtomobili modri. Druga beseda, ki nas pogosto spravi v zadrego, pa je pičika = pleničika. Nedolžen pomen, ki pa skriva čudne asociacije v tistih, ki ne poznajo ozadja.
In še princeska. Priprave za plažo ima že v mezinčku. Popolnoma nas je preskenirala. Treba se je našminkati kot mama in urediti čopke. Potrebuje tudi klobuk in sončna očala. Pred odhodom pa mora iti kljub plenički še na stranišče – po stoje, tako kot njena starejša bratca, čeprav jo prepričujemo, da tako lulajo le fantje.
Verjetno bi lahko zaključila s pregovorom, da kakršna hči, taka mati oziroma da zgledi vlečejo.
Foto in besedilo: Zaposlena gospodinja
