Hladen material, ki je dobil poetično razsežnost

Tina Rugelj je mlada arhitektka in oblikovalka, ki se je letos že drugič predstavila na milanskem pohištvenem sejmu. Lani ji je uspel preboj in poti nazaj ni bilo več. Vzdušje sejma in vlaknocement sta jo osvojila in zasvojila. Hladnemu materialu je dala priložnost za novo življenjem, poetično razsežnost. Njen čudoviti betonski vrt z vrtnim pohištvom My Concrete Garden iz vlaknocementa je postal prostor svobode, estetike, glamurja …

Ker je spomin še zelo svež, naj vas najprej vprašam, kakšni so vaši občutki po milanskem pohištvenem sejmu, na katerem ste se predstavili že drugič? Kako so potekale priprave na letošnji sejem?
Milanski pohištveni sejem je najboljša priložnost za vsakogar, ki želi pokazati svoje delo širši javnosti. Obisk strokovne javnosti s področja oblikovanja, arhitekture, trgovcev in vseh vpletenih v proizvodnjo in trženje je izjemen. Odzivi na nove izdelke kolekcije Moj betonski vrt so bili tudi letos zelo dobri. Zelo jasno je, da morajo izdelki čim prej na trg. Priprave za letošnji sejem sem začela že lani poleti. Idejne skice izdelkov sem imela že prej, treba jih je bilo le izčistiti in prilagoditi proizvodnji in nekaterim zahtevam trženja. Glede na to, da že zelo dobro poznam proizvodnjo in lastnosti materiala ter zahteve priprave in izdelave kalupov, s prvimi poskusnimi kosi ni bilo večjih zapletov. Poleg samega nastajanja izdelkov je veliko dela tudi s pripravo materiala za medije in obiskovalce, birokracije in urejanja stroškov s samo postavitvijo razstave ...

Lansko leto ste se morali prijaviti in komisija vas je izbrala, saj je v vas prepoznala potencial. Kako gledate na to priložnost, da ste se lahko predstavili med stotimi najobetavnejšimi oblikovalci?
Priložnosti sem bila zelo vesela. Salone Satellite sem vedno spremljala kot obiskovalec in razmišljala o tem, kako bi bilo lepo kdaj sodelovati. Lansko leto je bila želja že tako močna, da sem poleti pripravila projekt in ga prijavila. Uspelo mi je in poti nazaj ni bilo več. V trenutku, ko sem se srečala z odzivom obiskovalcev na sejmu, sem vedela, da sem se odločila prav in da v Milanu nisem zadnjič. Pozitivna energija, ki jo doživiš tam, je namreč nekaj enkratnega.

Letos ste se torej predstavili na kurirani razstavi Ventura Lambrate. Kaj to pomeni?
Letos sem svoje nove izdelke kolekcije Moj betonski vrt/My Concrete Garden predstavila pod naslovom 'Spazi di libertà' ali 'Prostori svobode' v okviru projekta Ventura Lambrate, v kurirani razstavi Ventura Warehouse. Ventura Lambrate je eno izmed ključnih izvensejemskih prizorišč v Milanu, v katerem nizozemski kustosinji v svojem izboru projektov izpostavljata eksperimentalno, bolj drzno oblikovanje kot protiutež komercialni ponudbi. Z njima sodelujejo najbolj prestižne oblikovalske akademije, kot so Design Academy Eindhoven, Royal College of Arts London, The Royal Danish Academy of Fine Arts in že uveljavljena oblikovalska imena, kot so Maarten Baas ali Miriam van der Lubbe.

S čim vas je vlaknocement tako osvojil, da ste ga izbrali za svojo ustvarjalno tvarino?
Sem arhitektka in uporaba betona v arhitekturi mi je od vedno blizu. Že pred leti sem začela raziskavo o uporabi različnih vrst betona v pohištveni industriji. Kolekcija je odgovor na potrebo po oblikovanju filigranskega pohištva z estetskimi lastnostmi betona. Poleg tega predstavljam beton z drugega zornega kota, saj kolekcija spreminja hladen material v elegantne oblike in tanke predmete v statično močne elemente. Vlaknocement je zdravju in okolju neškodljiv, uporablja se ga kot gradbeni material za fasade in valovito strešno kritino. Namesto armature so vlaknocementu dodana vlakna. Ponavadi so to armirna polivinil alkoholna in procesna celulozna vlakna. Preden se vlaknocement strdi, ga je mogoče zlahka oblikovati, ko pa se strdi, je zelo stabilen in odporen na vremenske razmere.

Kako je nastala prva kolekcija My Concrete Garden? Kaj jo je navdihnilo?
Lastnosti vlaknocementa so me same pripeljale do ideje. Predvsem sem želela grobemu materialu dati poetično razsežnost, ga prikazati v drugačni luči, ga na novo ovrednotiti. Kot arhitekt sem si vedno želela ustvariti pohištveni kos z estetskimi lastnostmi betona, vendar sem hkrati želela ohraniti tankost materiala. Z vlaknocementom je bila ta želja uresničljiva.

Letošnji kolekciji “Spazi di libertà” ste dodali nekaj glamurja z zlato barvo. Katera kolekcija je bila bolj odmevna, uspešnejša?
Zagotovo letošnja, saj ima že svoj krog oboževalcev, novi izdelki so bolj dodelani, pripravljeni za trg. Trgovce danes zanimajo predvsem stroški pošiljke, embalaže, ali gredo izdelki na paleto, stvari, ki so bile tokrat že vnaprej premišljene. Lanske izdelke sem namreč morala naknadno prilagoditi tem zahtevam. Zlata barva odpira eno od mnogih možnosti, ki jih še nudi kolekcija. Združuje surov, rahlo nepravilen material s simbolom popolnosti in glamurja. Za zdaj je to še eksperiment, ki ga bom poskusila izvesti v omejeni seriji.

Vsak oblikovalec ima najljubši material, ustvarjalni proces. Kaj vas izziva, privlači?
Ne vem, če lahko govorim pri sebi o najljubšem materialu, saj jih je preveč. Najlepša stvar pa je zagotovo proces ustvarjanja, predvsem del, ko je treba s tehnologi in z inženirji, ki so vpleteni v proces razvoja, najti skupni jezik in poiskati rešitev, ki bo zadovoljila tako oblikovne kot tudi tehnološke zahteve. V podjetju Esal, s katerim sodelujem, imajo izjemne ljudi, ki jih tudi osebno zanimajo tovrstni izzivi. V takih primerih je rezulat vedno pozitiven.

Oblikujete tudi interierje. Kakšen stil vam je blizu? Kakšne so vaše izkušnje z naročniki?
Rada imam stvari, ki imajo jasen značaj. Na interier ne gledam kot na prostor, v katerega damo kose iz kataloga, ampak kot na zmožnost, ki jo nudi naročniku: na prvem mestu je funkcionalna razporeditev tlorisa, nato preverim, kakšne poglede v naravo nudi oziroma bi jih lahko nudil prostor, kako vanj usmeriti dnevno svetlobo, kako ga s svetili opremiti v nočnem času ... Bolj kot na same kose pohištva se osredotočam na materiale, kakovost in podrobnosti stavbnega pohištva, na primer okna in vrata, ogrevanje, grelna telesa, materiale tal in drugih oblog ... S svojim pristopom poskušam iz obstoječega narediti čim več kakovostne bivalne površine. Lepa oprema zaključi in predstavlja celoto. Samo z interierji se ukvarjam zadnja tri leta, prej sem delala predvsem na večjih arhitekturnih projektih in za interierje žal nikoli ni bilo dovolj časa. Pri naročnikih sedaj opažam razliko, da so veliko bolj zahtevni, da cenijo detajle in da lahko svoj projekt z mojo pomočjo kakovostno nadgradijo. Do sedaj smo se večinoma zelo dobro ujeli.

Vaša izobraževalna pot je zelo pestra. Kje ste se najbolje počutili in kako se to odraža pri vašem delu?
Zagotovo se najbolje počutim sedaj, ko delam zase. Pri projektu My Concrete Garden sem lahko uporabila skoraj vsa svoja znanja in vsa področja, v katerih uživam: od kreativne ideje o kolekciji, arhitekturnega in tehničnega znanja o materialu in procesu proizvodnje, razvoju kalupa, grafične celostne podobe, oblikovanja vabila, katalogov in spletne strani. Pomembno je bilo tudi komuniciranje z obiskovalci, s trgovci, z novinarji. Tudi v tem delu sem se kar dobro znašla. V Milanu sem uporabila tudi znanje različnih tujih jezikov, ki mi nikoli niso delali težav. Za začetek je to enkratno. Sedaj pa stvari postajajo že preveč kompleksne in kmalu ne bom več mogla biti sama v tej zgodbi.

Slovenska pohištvena industrija je v precej žalostnem stanju. Kaj menite o slovenski arhitekturi?
Slovenska pohištvena industrija ni vlagala v razvoj, ko bi to morala. Menim, da se arhitekturna zgodba ne bo tako klavrno končala. Imamo veliko dobrih arhitektov, ki s svojim delom dokazujejo, da se bo razvoj nadaljeval in da bomo videli še veliko kakovostnih arhitektur.

Tina Rugelj, info@tinarugelj.com, www.tinarugelj.com
Proizvajalec kolekcije Moj betonski vrt: www.esal.si
Foto: Mimi Antolović in Minibig