Juš Medič: Peru

Popotniški vtisi

12/23/2012, 9:30 PM

Juš Medič: Peru

Prestolnica: Lima
Število prebivalcev: 29.907003
Velikost: 1.285.216 km2
Podnebje: vse od tropskega na vzhodu do suhega puščavskega na zahodu, zmerno do hladno v Andih
Najvišja točka: Nevado Huascaran (6.768 m nadmorske višine)

 

Antični Peru je bil sedež več pomembnih andskih civilizacij, še zlasti Inkov, katerih imperij so leta 1533 zavzeli španski konkvistadorji. Država je leta 1821 razglasila neodvisnost, španske sile, ki so še ostale, pa so bile premagane leta 1824. Leta 1980 so Peruju po 12 letih vojaške vladavine ponovno zavladale demokratične sile, vendar so ga pestile gospodarske težave in nasilne vstaje, ki jih je bilo iz dneva v dan več. Izvolitev predsednika Alberta Fujimorija leta 1990 je pomenila začetek desetletja izjemnega gospodarskega preobrata in velikega napredka na področju omejevanja gverile. Ker pa se je predsednik vse bolj zanašal na avtoritarne ukrepe, državo pa je konec 90. let prejšnjega stoletja doletela tudi recesija, so bili ljudje vse bolj nezadovoljni z njegovim režimom, ki je leta 2000 tudi padel. Prehodna vlada je bdela nad novimi volitvami spomladi leta 2001, ki so utrle pot Alejandru Toledu Manriqueju, ki je postal novi voditelj države – prvi demokratično izvoljeni predsednik iz vrst Indijancev. S predsedniškimi volitvami leta 2006 se je vrnil Alan Garcia Perez, ki je bil po neuspešnem predsedniškem mandatu 1985–1990 tokrat na čelu velikih makroekonomskih dosežkov (Svetovna knjiga dejstev CIA).

Jezero Titikaka
Jezero Titikaka je jezero na meji med Perujem in Bolivijo. Jezero na 3.811 metrih nadmorske višine je najvišje jezero, po katerem lahko plujejo plovila. Ima tudi največ vode od vseh jezer v Južni Ameriki.

Nekaj dejstev o Titikaki:
 3.811 m nad morjem
 Površina: 8.372 km2 (za primerjavo: površina Slovenije je 20.273 km2)
 Maksimalna dolžina: 190 km
 Maksimalna širina: 80 km

Jezero Titikaka in bolivijske gore v ozadju 

Ogled jezera Titikaka je zagotovo nepozabno doživetje za vse obiskovalce. Ko se boste odpravili tja, se je najbolje nastaniti v mestu Puno na perujski strani jezera. Puno je zanimivo obiskati tudi zato, ker je perujska prestolnica kulture. V njem najdemo čudovito staro katedralo, mesto pa je tudi v neposredni bližini številnih perujskih znamenitosti, kot sta npr. Machu Picchu ali mesto Cusco.

Jezero Titikaka in mesto Puno v ozadju 

Jezero Titikaka na meji med Perujem in Bolivijo pri reki Desaguadero
 
Jezero Titikaka je sveti kraj inkovske civilizacije, saj naj bi se po inkovski mitologiji tukaj rodil prvi inkovski kralj Manco Capac. Inkovska mitologija tudi pravi, da naj bi bil tukaj ustvarjen svet, ko se je iz jezera dvignil bog Viracocha in ustvaril Sonce, zvezde in prve ljudi. Na obali jezera Titikaka in na številnih otokih lahko odkrijemo marsikateri zanimivi kraj.

Otoki Uros
Titikaka slovi po ljudeh, ki živijo na skupini 44 umetnih otokov iz plavajočega trstičja (totore, trstičje, ki ga je v izobilju v plitvinah jezera). Otoki sodijo med glavne turistične znamenitosti Peruja, kamor se ljudje odpravljajo iz mesta Puno ob jezeru. Trstičje je najprej služilo obrambnim namenom. Če je pretila nevarnost, so ga lahko prestavili tudi drugam. Na marsikaterem otoku najdemo stražne stolpe, ki so zgrajeni predvsem iz trstičja.

Na večjih otokih živi približno deset družin, na manjših otokih, ki merijo le trideset metrov v širino, pa le dve ali tri.

Otočki so iz trstičja totora, ki raste v jezeru. Goste prepletene korenine, ki jih izoblikujejo te rastline, tvorijo naravno, 1–2 metra debelo naravno plast, imenovano khili, ki podpira otoke. Otoki so utrjeni z vrvmi, pritrjenimi na palice, ki segajo do dna jezera. Trstičje na dnu otokov kar hitro zgnije, zato na vrh vsake tri mesece dodajajo novo; in prav zato otočki vznemirjajo turiste, ki se sprehajajo po njih. Dodajanje novega trstičja je še zlasti pomembno v deževni dobi, saj trstičje bistveno hitreje gnije. Otoki doživijo okoli trideset let.

Na jezeru je tudi plavajoča šola za tamkajšnje otroke, kasneje pa se morajo otroci šolati v šolah v Punu.

Otroci na poti v šolo 

Machu Picchu
Machu Picchu leži na 2.430 metrih nadmorske višine, sredi tropskega gorskega gozda in v neverjetno lepem okolju. Verjetno gre za najbolj osupljivo urbano stvaritev inkovskega imperija na vrhuncu. Zdi se, kot da je velikanske zidove, terase in klančine v strmih kamnitih stenah, ki jim ni konca, izklesala narava.  Naravno okolje na vzhodnih pobočjih Andov obdaja zgornje porečje reke Amazonke z nadvse raznolikim rastlinskim in živalskim svetom. Machu Picchu sodi med najpomembnejša arheološka najdišča v Južni Ameriki, med najbolj obiskane turistične znamenitosti v vsej Latinski Ameriki, je pa tudi najbolj obiskana turistična znamenitost v Peruju.

Machu Picchu sodi med najpomembnejša kulturna najdišča v Latinski Ameriki; kamnito konstrukcijo še vedno uvrščamo med najboljše svetovne primere naravnih surovin, iz katerih nastane izjemna arhitektura, ki se resnično zliva z okolico. Ljudje obdelujejo okoliške doline že več kot 1.000 let, kar sodi med najboljše primere tvornega odnosa med človekom in zemljo na svetu. Življenjski slog okoliškega prebivalstva še vedno močno spominja na življenjski slog njegovih inkovskih prednikov, ki je temeljil na krompirju, koruzi in lamah.

Machu Picchu, ki je umeščen na granitno goro na vrtoglavi višini, ki jo je izklesala erozija in se dviga nad meander reke Urubamba, je arheološko najdišče, ki slovi po vsem svetu. Izgradnja osupljivega mesta po nadvse natančnem načrtu sodi med najspektakularnejše stvaritve inkovskega imperija. Zdi se, da je bilo zgrajeno za časa dveh velikih Inkov – prvi se je imenoval Pachacutec Inca Yupanqui (1438–1471), drugi pa Tupa Inca Yupangui (1472–1493). Inki niso povedali, čemu je služilo mesto, ki se nahaja približno 100 kilometrov od prestolnice Cusco, tega pa tudi drugače ni mogoče ugotoviti, ker ni pisnih dokumentov in dovolj trdnih materialnih dokazov.

Inki so »naselbino« začeli graditi okoli leta 1400, vendar so jo stoletje kasneje, v času španskega osvajanja opustili kot uradni sedež inkovskih vladarjev. Čeprav so domačini zanj vedeli, ga je zunanji svet spoznal šele leta 1911, ko je svet seznanil ameriški zgodovinar Hiram Bingham. Takrat je Machu Picchu postal pomembna turistična znamenitost. Večino odmaknjenih zgradb so rekonstruirali, da si turisti bolje predstavljajo, kakšna je bila prvotna sestava. Do leta 1976 so obnovili trideset odstotkov Machu Picchuja. Obnova poteka še danes.

Tempelj Sonca

Ker Španci med osvajanjem niso vedeli za obstoj Sončevega templja, velja danes za zelo pomembno in nedotaknjeno kulturno najdišče. Machu Picchu so leta 1981 razglasili za perujski zgodovinski rezervat, leta 1983 pa je bil uvrščen na seznam UNESCOve kulturne dediščine. Leta 2007 so ga v spletni anketi, ki je potekala po vsem svetu, izglasovali za enega od sedmih novih svetovnih čudes.

Mesto sedi na sedlu med dvema gorama: Machu Picchu in Huayna Picchu. Z njega sta vidni dve dolini, v ozadju pa je gora, ki je skoraj ni mogoče premagati. Sedlo prejema vodo iz izvirov, ki jih ni mogoče zlahka zamašiti, ima pa tudi dovolj zemlje za pridelavo hrane za približno štirikrat več ljudi, kolikor jih je tukaj živelo. Na pobočjih, ki vodijo do njega, so naredili terase, ki nudijo več obdelovalne zemlje za poljščine, hkrati pa naredijo bolj strma pobočja, po katerih bi se morali povzpeti napadalci.

Če si želite ogledati Machu Picchu od zgoraj, se morate povzpeti na Huayna Picchu. Vzpon je zelo strm in je pravi izziv za pljuča. Pozitivna plat pa je, da višina ni tako huda težava, saj je Machu Picchu na 2.430 metrih nadmorske višine, Huayna Picchu pa le nekaj sto metrov višje.  Vendar pa so temperature višje, težavna pa je tudi vlaga. Ko pa se znajdete na vrhu, pozabite na vse napore in uživate v razgledu.

Pogled na Machu Picchu z gore Huayna Picchu 

Januarja 2010 je po hudem deževju poplavljalo, ceste in železniški tiri, ki peljejo na Machu Picchu, so bile zakopane ali odplavljene, zato je bilo na tem območju ujetih več kot 2.000 domačinov in turistov, ki so jih prepeljali z letalom. Machu Picchu je bil začasno zaprt, vendar so ga 1. aprila 2010 spet odprli. Jaz sem obiskal Machu Picchu avgusta 2010.

 

Las Salinas de Maras, Cuzco
V sveti dolini Inkov, 40 kilometrov severno od Cuzca, leži mesto Maras. Mesto slovi po solinah, ki so jih uporabljali že Inki. Soline se spuščajo po pobočju kanjona, topla do vroča voda pa se steka z gore. Voda je zelo slana. To je zares nenavaden kraj, ki je zagotovo vreden obiska. Še nikoli prej nisem videl solin tako visoko v gorah. 


 

 

Južnoameriške lame
Lama (Lama glama) je pripadnica družine kamel iz Južne Amerike, ki so jo andske kulture uporabljale za tovorjenje in meso, še preden so Južno Ameriko osvojili Španci. Poznamo udomačene lame in alpake različnih velikosti in barv, ki so najpogosteje bele, rjave ali lisaste, nekatere pa so tudi sive ali črne. Gvanako in vikunja sta divji vrsti lam. Gvanako je ogrožena žival svetlo rjave barve, ki v spodnjem delu telesa preide v belo. Med seboj se razlikujeta, saj je vikunja manjša, bolj vitka in ima krajšo glavo kot gvanako. Vikunja živi v čredah na pustih in visokih delih Andov, na snežni meji med skalami in prepadi Peruju, na jugu Ekvadorja in celo sredi Bolivije.

Andski kondorji v Peruju
Ko prvi sončni žarki padejo v globine kanjona Colca na jugu, se začnejo dvigati andski kondorji, ki z iztegnjenimi krili jadrajo in prečesavajo pokrajino, iščoč svoj obrok – mrhovino. Svetovna zveza za varstvo narave jih uvršča med ranljive vrste. Kondor sodi med največje leteče ptice na svetu. Ko se dvigne, meri v krila tri metre, tehta pa do 15 kilogramov. Andski kondorji so najbolje vidni v polsuhem kanjonu Colca, dvakrat globljem čudežu od Velikega kanjona v ZDA, nahaja pa se približno 160 kilometrov severno od Arequipa, drugega največjega perujskega mesta.

 

Nazaj na vrh