Navdih, dekoracija doma
Nepozabno (5. del)
Težave? Pa kaj potem. Peti del počitniške kolumne.
8/15/2013, 7:11 AMNepozabno
Z veseljem vam sporočam, da sem postala tetka. Dobila sem nečaka. Fantek (še) ni Aleksander Veliki, velik pa je vseeno, saj so mu ob rojstvu natehtali krepke 4 kilograme.
Otrok je nova duša, upanje in mejnik, ki ostane za vedno zapisan v nas. V delčku sekunde nas osvoji, čeprav še nekaj dni ne moremo verjeti, da je zares naš. Z njim se smejimo in tudi jočemo. Z njim prebrodimo vse padce in se povzpnemo na vse vrhove. Vse prvo je najpomembnejše: prvi zobek, prvi korak, prva beseda … Tudi bruhanje in kakanje je poseben preizkusni kamen starševstva.
Današnji počitniški dan je umirjen, ob sestrinem opisovanju, kako je reševala prvo 'merdico' v plenici, pa sem se spomnila resničnega dogodka, ki je sicer star že skoraj tri leta, a sem ga takrat celo zapisala, saj sodi v kategorijo 'nepozabno':
Skuhala sem večerjo – mesno-zelenjavno župco in krompirjevo polento. Pazila sem, da sem za srednjega sina pred začinjanjem odmerila njegov obrok. Zmiksam. Alo, fanta, gremo jest. Oskar popapca vse do predzadnje žlice, nato bruhne vse ven. Očitno se mu je nekaj zataknilo. Madona. Pojedel je eno skodelico, bruhanja je pa za dve. Kot lava mu teče ven. Pa še bruhasto kihne. Joj, tole je bilo pa kot gejzir. Sedi v lupinici, tako da je bruhanje fino steklo za vrat, hrbet, pod rito, potem pa je še z rokami pomazal bruhanje in se dotaknil obraza. O madona. Naj ga dam z lupinico vred pod tuš? Za vraga – vrata tuša so preozka. V redu. Ga dam ven. Od rite mu kaplja bruhanje po celi kopalnici. Oblečenega za silo stuširam, da gre 'ta veliko' stran. Potegnem hlačke dol in odpnem gumbe na bodiju. Pa zakaj ta reč ne gre dol? Oskar bodi pri miru. Potrebujem škarje!!! Ena roka je končno šla, z muko gre še ostalo. Odlepim salotejpke na plenici in mu jo poskusim sneti. Pa ravno danes se je odločil, da se bo dal v tušu na trebuh in da bo lovil curke vode. Med tem lovljenjem ugotovim, da plenica ni prazna in da se je drekec razmazal po tušu. Oooo. Nato sledi miljenje, splakovanje, sušenje, zavijanje, oblačenje ... Prvi sine skoraj doživi živčni zlom, ko ugotovi, da stojim v bruhanju. Dere se kot dinozaver. Oskarja v nočnem žaklju odložim v posteljico. Vrnem se v kopalnico, da rešim še lupinico. Najprej pobrišem bruhanje po tleh, nato se lotim lupinice. Med snemanjem pobruhane prevleke se mi odlomi del siroporaste podloge. F... A če bomo imeli še kakšnega otroka, bomo morali kupiti novo lupinico?! Grem v sobo in se dam na posteljo za triminutni 'time off'. Prvi sine mi teži, da se danes pa nisem še nič igrala s kockami in da naj grem nahranit Oskarja, ker je zagotovo sestradan. V tistem trenutku pa Oskar prvič sam v posteljici vstane (kljub žaklju) in zakliče: »ATAAAA!«
P. s. Ne želim biti tračarska, ampak ko sem prebrala, da je Kim Kardashian ob tri tedne starem otroku postalo dolgčas in da je zgrožena, koliko pleničk na dan zamenja varuška, lahko ob tem le zavijam z očmi. Taki osebki se mi smilijo, njihovi otročki pa še bolj.
Foto in besedilo: Zaposlena gospodinja
