Andrej Mercina, Triiije: 'Ustvarjamo za ljudi!'

Arhitekturni opus arhitekta Andreja Mercine iz biroja TRIIIJE je izredno bogat in sega od zasebnih domov, pisarniških interierjev, hotelov, lokalov in trgovin, mestnih ureditev in celo do zapora, mošeje in vrtca. Nič manj bogata ni družinska zgodovina arhitekturnega udejstvovanja. Čeprav biro Triiije deluje na treh različnih trgih, med drugim tudi na Bližnjem vzhodu, se svet po mnenju arhitekta v vseh treh regijah vrti sila podobno. Sicer z nekoliko različnimi odtenki, a v približno isto smer in s približno istimi vrtljaji.

Arhitekt Andrej Mercina je kljub rosnim 40. letom izkušen strokovnjak, kot pronicljiv sogovornik pa je spreten tudi z besedami. Biro Triiije ustvarja za konkretne ljudi, saj v projektih ne živijo oni – arhitekti, ampak živijo, delajo, molijo, lenarijo ... drugi. 

Andrej Mercina, kaj vas v arhitekturi prevzame, navdihuje, šokira ali zgolj potisne v refleksijo?

Kar nekaj časa je moralo preteči, kar nekaj projektov je bilo treba doživeti in preživeti, da sem ugotovil, kaj je tisto skupno tej različnosti, ki jo omenjate, in kaj me zares žene od projekta do projekta. Zdi se, da so to preprosto ljudje. Ljudje v vsej različnosti, kompleksnosti in lepoti. V tem smislu je arhitektura rezultat, logična posledica ali celo esenca raziskovanja človeških odnosov, ujetih v oblikovan značaj prostora.

Delujete na slovenskem, nemškem in arabsko-indijskem trgu. Kateri trg je zahtevnejši, kako je potekal vaš prodor na tuje trge? 

Glede trgov je približno tako kot z okusi. Vsake oči imajo svojega malarja, na koncu pa je vse skupaj sila, sila podobno. Vsak trg ima svoje značilnosti, res pa je, da kljub globalni prisotnosti biroja slovenskega doživljam drugače, bolj občutljivo in zato pogosto tudi bolj kritično. A zares se ta svet v vseh omenjenih regijah vrti sila podobno. Z nekoliko različnimi odtenki, a v približno isto smer in s približno istimi vrtljaji. 

Tujina in tuji trgi se nam sliši ... tuje. Preprosto smo najprej morali sami zgraditi globalno miselnost v timu Triiije. Najprej smo morali pomesti pred svojim pragom in se oborožiti z nepregledno količino odločnosti na eni strani in na drugi strani z občutljivostjo, predvsem pa s potrpežljivostjo. Zelo hitro si soočen z resnico, ki si je v Sloveniji neradi priznamo. Kot narod ali pa kot blagovna znamka, če želite, na oblikovalskem/arhitekturnem zemljevidu preprosto ne obstajamo. Na tej poti si v tem smislu sam. Nenazadnje, v tem moraš neizmerno uživati, če se podaš na to pot. 

Tovrstna tabula rasa okolja, konteksta, iz katerega prihajamo, je kmalu postala meni najdražje igrišče, na katerem sem pilil naše sporočilo. Izpilil sem lastno zgodbo za uvod in sem hvaležen, da mi je bilo dano toliko manevrskega prostora zanjo.

V okoljih, po katerih se potikam zadnja leta, imam tri referenčne točke glede identitete: Tita, s katerim lahko naslavljam čustva določene generacije, Evropsko unijo in evro, s katerima naredimo racionalno kljukico, in osebno integriteto. 

Tu lahko arhitektura lepo vljudno stopi korak nazaj in prizna, da v najboljšem primeru ustvarja paspartu občutju doma, kajti resnično gre za občutje, ne fizično grajeno okolje samo po sebi. In preplet bogastva občutij, ki ustvarjajo dom, je pri meni geografsko gledano absolutno v Ljubljani, ne glede na poti in delo v različnih kulturah, v katerih nas tako gostoljubno sprejemajo. O tem ni nobenega dvoma. 


Kakšen je odnos do arhitekture na Bližnjem vzhodu, če ga primerjate s slovenskim? 

Arhitektura je v slovenskih logih, podobno pa tudi v evropskih, živela svoje zlato obdobje v drugi polovici 20. stoletja. Tedanji zagon pri urejanju kulturne krajine in mest, zagon pri urejanju novega, urbanega življenja in umeščanju "novega" človeka je omogočil vero v arhitekturo kot tisto panogo, ki aktivno soustvarja lepši jutri. Tega zagona v teh krajih že dolgo ni več, v Zalivu pa je še živ. Vzgibi zanj so sicer povsem drugačni, a akcije je neprimerno več in arhitekti so nepogrešljivi del razvoja regije. 

Dejstvo je, da odnos v največji meri določa potreba. Sem kot arhitekt potreben v nekem okolju, če moja stranka pride k meni s pristno željo po sodelovanju? Če je odgovor pritrdilen, imamo pred seboj pravo izhodišče za odlično sodelovanje in odličen izdelek, ne glede na razpoložljive finance. 

In v Zalivu nihče ni prisiljen v sodelovanje z nami. Ta filter pa pomeni, da so naše stranke tam neprimerno trdneje odločene za sodelovanje z nami, zato je videti, kot da je ta odnos tam preprosto boljši.  

Ta pregovorna slovenska skromnost. :)

Oblikovanje prostora je abstraktna zadeva. Kakovosten ali veličasten, prostor se ustvarja z osnovnimi gradniki. S stenami, z odprtinami, rastlinami, s sipinami, z resnično preprostimi ali neverjetno dragimi materiali. Če razumemo, kaj je naloga, osnovni vzgib oblikovanja, odreagiramo na zelo soroden način v vseh situacijah, ki jih omenjate. 

Senzibilnost do značilnosti in potreb posameznika, to primarno načelo našega dela, nas razbremenjuje razmišljanja o družbenih in kulturnih razlikah. Družbeni vzorci, ki so v neki družbi živi, prihajajo do nas skozi ljudi in njihovo osebno interpretacijo.

Vila Bhise, Pune, Indija, Triiije

Folklora v arhitekturi me ne zanima. Tako nimamo prav nobenih problemov vzporedno v biroju razvijati 700 m2 velike vile v Indiji, turistični resort v Savdski Arabiji in 70 m2 veliko stanovanje v Ljubljani. Ta najpogosteje omenjana razlika – razlika v velikosti projektov sicer obstaja, a ni nič več kot ... samo razlika v velikosti. 

Če sem vseeno malo bolj konkreten. Arabske vile seveda odsevajo specifične družbene vzorce, dnevno-bivalni prostori se podvajajo ali celo multiplicirajo skozi ločevanje po spolu ali po zasebnosti. Tako obstajajo formalni dnevni prostori, kar pomeni bolj javni, in domači oziroma bolj zasebni prostori. Po velikosti so lahko nekajkratniki naših. Druženje v res številčnem družinskem krogu (razumljeno v najširšem pomenu) ali krogu prijateljev je nekaj, kar napolnjuje domove z neprimerno večjim številom ljudi, kot smo tega navajeni mi.

Indija na drugi strani še vedno pozna sobivanje več generacij pod eno streho. Tako se tam znotraj ene vile ločujejo prostori na zasebne, kjer uživajo svojo zasebnost ožje družine, in širok nabor skupnih prostorov, kjer se družijo vsi in kjer sprejemajo goste ipd. Tovrstnih razlik je seveda še veliko več.

Imate najljubšega oziroma tipičnega naročnika? Kateri proračun je za vas večji ustvarjalni izziv? Manjši, omejen proračun ali proračun, kjer je omejitev samo nebo, vendar so tudi pričakovanja po presežku temu primerna?

Oh, rad jih imam vse po vrsti, vsakega naročnika na svoj način. Rezultati so različni, to je res, vendar predvsem zaradi različno intenzivnih odnosov. Pri svojem delu potrebujem aktivnega, odkritega sogovornika, "sparring" partnerja, ob katerem resoniram. Potrebujem probleme, izzive, ki izvirajo iz vsakdana življenja. Medsebojno spoštovanje in zaupanje ter na tej osnovi odprt pogovor, osebni angažma, zavzetost, to ne sme manjkati.

Prav zato se že kar nekaj časa ne udeležujem več arhitekturnih natečajev. Preprosto težko komuniciram z listom papirja, na katerem je zapisan program projekta. 

In še enkrat z veseljem ponavljam, da razumno omejen ali teoretično neomejen proračun nimata nobene zveze z užitkom pri delu niti s kakovostjo dela. 


Arhitektura upošteva lokalne značilnosti. Ali v arabske projekte vnesete morda tudi kaj slovenskega?

Te so ključnega pomena! Brez njih bi brezglavo tavali od ene modne zapovedi do druge. Verjamem, da je dobro oblikovanje v bistvu spretno reševanje problemov v prostoru. Da bi to lahko dosegli, je najprej treba maksimalno natančno definirati problem. In potem stvar steče sama od sebe ...

Kreativnost je usmerjena v tiste teme, ki so bile definirane kot pomembne. Neka oblika je logično pogojena, ne pa samo osebna preferenca oblikovalca. Preprosto povedano ... V naših projektih ne živimo mi – arhitekti, ampak živijo, delajo, molijo, lenarijo ... drugi – naši naročniki. In tako projekte tudi oblikujemo. In zato me ne boste pogosto videli niti v Loliti niti na Dobu, pa sta oba odlična projekta!


Je rdeča nit, prepoznavni stil biroja prednost za potencialne naročnike, s katerim se lahko identificirajo, ali kalup, ki ustvarjalni proces potiska v meje ponovljivega?

Če je rdeča nit zbanalizirana v stil – oblikovno podobne rešitve, je to morda na prvi pogled bolj jasno povezano z identiteto biroja, a ne pri nas. Sam namreč verjamem, da fotografije projektov sicer ilustrirajo filozofijo biroja, a niso ključnega pomena pri prepričevanju naročnikov. Teh podob je na svetu nepregledno ogromno. Naročnika pritegneš kot oseba, kot tim, prepričaš ga z odnosom do dela, do življenja na splošno, s spoštovanjem različnosti. Prepričaš ga s pozornostjo.  

 
Zakaj pravite, da arhitekti niste umetniki? Ker unikatnost prihaja iz naročnika?

Namenoma tendenciozna je trditev, da nismo umetniki. Poudarjeno v slovenskem kontekstu, a debata je stara in večplastna. Ali smo ali nismo? Zares me ne zanima, medtem ko za unikatnost pa verjamem, da prihaja iz ljudi, ne samo naročnika, in je začinjena in v smiselno celoto zaokrožena s kreativnostjo oblikovalca. 

Oblikovali ste že dve trgovini slavnega Karla Lagerfelda. Ste Karla Lagerfelda tudi osebno spoznali?

Oblikovali smo serijo trgovin blagovne znamke Karl Lagerfeld, med drugim tudi tisto v slavnem osmem okraju Pariza. Sodelujemo s timom blagovne znamke Karl Lagerfeld v Amsterdamu in Miltenbergu, sam legendarni Karl pa je z osebnim asistentom Sebastienom Jondeaujem prišel na otvoritev trgovine v Parizu. 

Nasprotje izčiščenega, minimalističnega črno-belega sveta trgovin Karla Lagerfelda je sladka, senzualna in ženstvena Lolita. Kako ste ustvarili njeno fatalnost?

Projektni tim je bil širok. Jagoda Jejčič kot grafična oblikovalka je bila vpeta v delo od prvega dne, Brane in Dada Jerovšek (Kaval Group) pa sta bila pripravljena po več letih sodelovanja z nami na popolno zaupanje. Česa takšnega pač do tedaj še nista videla in mislim, da tudi obiskovalci ne. Bilo je popolno, enkratno raziskovanje. 

Lolita morda najlepše ilustrira to, o čemer sem govoril že na začetku. Kljub bonvivantskemu sporočilu, ki ga Lolita nosi v sebi, je na samem začetku obstajal povsem racionalen razmislek: koga bomo pritegnili v prostor. Profil obiskovalk in obiskovalcev je bil natančno določen vnaprej. In ni lepšega, kot nato v živo videti prav te ljudi, kako uživajo v tem ambientu. To je dokaz o uspešnosti projekta. Bolj kot katerakoli nagrada.